Sfinga izžareva skrivnosten čar. Dvojno bitje, podobno hkrati levu in človeku, prebuja spomin, ki ga je bilo človeštvo že zdavnaj izgubilo.
Pri proučevanju velikih religij in starih duhovnih kultur se v različnih oblikah vedno znova srečujemo s sfingo. Bolj moške, dinamične figure se v glavnem pojavljajo v Egiptu (bodisi z moško bodisi z živalsko glavo), ženske pa predvsem v Grčiji, denimo kot krilato levje telo z žensko glavo in prsmi, z jastrebovimi kremplji in kačjim repom.
Skrivnost sfinge
V stari grški modrosti pogosto naletimo na dvospolno sfingo, hermafrodita, v katerem sta združena moško in žensko počelo. Hermafrodit nakazuje prvobitno človeštvo, pri katerem še ni bilo ločenosti. V dvojnem bitju sfinge z živalskimi in človeškimi deli telesa je skrita še nadaljnja skrivnost. Sfinga ponuja odgovor na vprašanje, ki prihaja do nas iz pradavnih časov: vprašanje o poti človeštva. Podajmo se torej po sledeh graditeljev najstarejše vseh sfing, slavne sfinge iz Gize.
Pogreznjena v puščavski pesek
Sfinga iz Gize se obrača k vzhajajočemu soncu. V večernem mraku je videti, kot bi imela oči zaprte, v jutranjem svitu pa se zaradi spremenjenega kota svetlobe dozdeva, kot bi jih ponovno odprla. Dolgo pot je sfinga s svojo simboliko prehodila s človeštvom. Njeno mogočno levje telo s človeško glavo je bilo večkrat izkopano iz puščavskega peska in znova pogreznjeno vanj. Kot bi sfinga človeka rotila, naj jo dvigne, da bi ga lahko ponovno popeljala k njegovi prvobitni božanski moči in veličini. A ta proces se lahko zgodi edinole s prepoznanjem duše, s prepoznanjem sfinge kot simbola lastnega sebstva.
Izguba božanskega
Ob svoji izgraditvi je bila sfinga iz Gize kamniti odraz utelešenja Božjega sinu v faraonu. Njeno levje telo je izražalo Božjo, Stvarnikovo duhovno silo, ki naj pravično vodi in varuje človeštvo. Njena človeška glava je bila opremljena s kraljevskimi znaki – pokrivalom, brado in kačo Ureus na čelu. Toda božanskost v faraonu (na Zemlji) se je sčasoma razblinila, posledično se je spremenil tudi izgled velike piramide v Gizi. Pogreznila se je bila v puščavski pesek, kakor je tudi človek vse bolj izgubljal spomin na svoj božanski izvor in začel v sebi izkušati in prepoznavati človeškost.
Klic po osvoboditvi
V 14. stoletju pred našim štetjem je dal princ Thuthmosis IV. med prednjima šapama sfinge zgraditi kamnito stelo. V njej izklesano besedilo poroča o prinčevih sanjah, v katerih mu sfinga spregovori: Poglej me, spoznaj me. Sem tvoj oče, sončni bog. Podarjam ti svoje kraljestvo na Zemlji. Postati moraš glava živih, okrašen z belo in rdečo krono. Pripadala ti bo dežela podolgem in počez. A moraš me zavarovati. Bolna sem, dušim se v tem puščavskem pesku. Skrbeti moraš zame in izpolniti moje hrepenenje v védenju, da si ti moj sin in zaščitnik. Približaj se mi, jaz sem tvoj vodnik. Ko je glas utihnil, se je princ zbudil. Razmislil je o sfinginih besedah in postal je tih v svojem srcu.
Sfingina zahteva
Zunanje, po snovni obliki, je sfinga iz Gize zgradba iz apnenca, po duhovnem vidiku pa predstavlja v pesek pogreznjenega Boga. Človeka želi spomniti na dejstvo, da se tudi v njem nahaja Bog, zasut pod peskom pozabe. V notranjem procesu ga je potrebno ponovno izkopati in osvoboditi. Človek, spoznaj samega sebe, zahteva sfinga.
