Tihi družabnik

Sporočilo večnosti je blizu vsakemu srcu; tako blizu, da ga niti ne opazimo. V človeškem srcu je tihi družabnik, ki čaka, da bi vam pomagal. Morate mu zaupati. Poročilo o zelo osebnem odnosu.

Vedno je bil z menoj; ne spominjam se začetka. Tihi družabnik je bil del mene. Že prej sem čutil, da ni ločen od mene; vedel sem to še pred svojimi devetnajstimi leti, ko sem se naučil, da on ni moja last in da me prav lahko zapusti.

Pozabljen in izgubljen

Potopljen v neizprosen ritem poplitvenega dela, brez misli o pomenu stvari, ki sem jih srečeval, nisem opazil njegovega izginotja. Šele ko mi je prijatelj, s katerim sem običajno razpravljal o filozofiji, poslal pismo, v katerem mi je želel povedati kaj več o Hermannu Hesseju, najinem najbolj priljubljenem avtorju, sem spoznal, da je moj notranji družabnik izginil. Prav njemu so bile namenjene Hessejeve besede. Čeprav sem razumel prijateljevo sporočilo, se v meni ni nič zganilo; nenadoma je bilo znotraj vse mrtvo.

Zbal sem se, saj sem se prvič v življenju počutil brez življenja v srcu. Klical sem svojega družabnika in dojel, da ni odšel, da sem le mnogo tednov pozabil nanj. Bil je nem, ker nisem poskušal govoriti z njim.
Nikakor si nisem želel, da bi ga spet zapustil.

Sprejet

Odslej je vedno z menoj. Nisem ga vedno ljubil, njega, ki je v mojih prsih prebujal hrepenenje; mnogokrat ga nisem prepoznal. Z dogodki, ki sem jim bil priča v svojem življenju, mi je želel pokazati, česar nisem razumel. Vedno mi je dajal še eno priložnost. Potem je postal moj prijatelj in sprejel sem ga kot tihega družabnika, kot nekoga, ki je vedno z mano, ki me nikdar ne zapusti in me pozna bolje, kot se poznam sam.

Vodil me je s svojim spodbujanjem, čemur sem se večkrat upiral, ker sem mislil, da bolje vem za smer svojega življenja. Dolgo je trajalo, preden sem razumel naslednje: čim manj se vmešavam, tem bolj lahko on raste in diha. Tedaj lahko bolje vidim svojo pot in bolje se lahko odzivam na stvari. Vsega tega prej nisem vedel. Moj tovariš mi je pomagal razumeti ljudi še drugače, kot bi jih sicer razumel. Ob njem sem postal potrpežljiv, ponižen, pogosto mi je dajal notranji mir ter me spreminjal.

Domov

Odkar ima prostor v mojem srcu, je hrepenenje zbledelo. Prebudilo se je novo zadovoljstvo z življenjem, ki ga prej nisem poznal. Ne zato, ker bi bilo v meni vse mirno, ampak zato, ker se moje življenje več ne vrti v krogih. Z družabnikom je življenje našlo smer, jasno, preprosto in neizpodbitno. Smer kaže domov, v njegov dom. Tja me je moj družabnik vabil vse od začetka; on biva v razsežnosti, v katero sam ne spadam; v večnost, kamor nimam dostopa.

Za pot v njegov dom potrebuje moj družabnik mene; potrebuje mojo odločitev, da spremenim življenje in sebe. Moja smer mora biti enaka njegovi, sicer bo podoba spet zbledela. Družabnik potrebuje Božji tok ljubezni, v katerem lahko raste in se razcveta. Čim bolj sledim glasu svojega tovariša, čim bolj delujem na način, ki ga on ceni, tem močnejša sila ljubezni priteka vame. V ta tok Svetlobe ga nosim spet in spet, vzamem si čas za to – in moj tihi družabnik me spreminja. Počasi, zelo počasi.

Dotik večnosti

Pravo olajšanje čutim, ko se osvobajam svojega ega. Koraki so majhni, osvobajam se počasi. Včasih zaznam občutek večnosti. So trenutki, ko se notranje nebo delno razpre in daljša miselna zveza bežno razsvetli razum. Stanja ne morem zadržati, vendar pusti jasen in natančen vtis v mojem umu. Ta sled v spominu priskoči na pomoč, kadar je pot v nevarnosti, da med vsakodnevno življenjsko borbo izgubi svojo smer.

Moj tihi družabnik mi je odprl svet, ki ga komajda lahko zavestno opazim, vendar vem, da je to resnični dom. Tja bo odšel, to je njegov pravi dom. Ne bo me zapustil, s seboj bo vzel del mene – tisti del, ki ga je bil on spremenil.

CAPTCHA
Diese Frage soll sicherstellen, dass Sie ein Mensch und keine Maschine sind:
Image CAPTCHA
Enter the characters shown in the image.