Hermetični spisi I: Pojmander (32–47), razlage Izvorne gnoze Egipta

V vrsticah 32–47 prve knjige Hermetičnih spisov se Pojmander pogovarja s Hermesom o svetovnem redu nebeškega človeka, človekovi usodi, o nastanku človeka in o resničnem svetlobnem človeku.

Svetovni red nebeškega človeka

32. Duh, Oče vseh bitij, ki je živijenje in svetloba, je ustvaril človeka, podobnega sebi, ki ga je ljubil kot svojega lastnega sina. Bil je namreč prelep in zvest posnetek svojega očeta. Bog, ki je v njem ljubil svojo lastno podobo, mu je zaupal vsa svoja dela.

33. Ko je človek gledal stvarjenje, ki ga je bil demiurg ustvaril v Ognju, je hotel tudi sam ustvarjati, in oče mu je dovolil. Ko je prišel v demiurgovo ustvarjalno polje, kjer je imel proste roke, je gledal bratove stvaritve, vladarji pa so ga vzljubili in vsak mu je dovolil sodelovati na svoji stopnji hierarhije sfer.

Komentar št. 5: Kozmološki red

Corpus Hermeticum začne z opisom prvobitnega vesoljnega razodevanja, nastanka današnjega sveta in človeštva. Ko se Hermes dvigne v duhovno polje, vseprisotno polje Božje ljubezni, mu Pojmander pokaže prvobitni, večni svetovni red resničnega nebeškega človeka. To je red, v katerega se želimo vrniti in v katerem hermetični človek zmore zreti. Izvorna gnoza Egipta, Prvi del, str.56

34. Ko je dodobra spoznal njihovo bistvo in bil deležen njihove Narave, je hotel pretrgati krožni obod in spoznati moč tistega, ki vlada nad ognjem.

35. Ta, torej človek, ki ima vso oblast nad svetom smrtnikov in nerazumskimi živimi bitji, se je sklonil skozi silo, ki povezuje Sfere, pretrgal njen svod in pokazal nižji naravi lepo Božjo podobo.

36. Ko ga je narava zagledala v veličastni lepoti in ker je imel v sebi vse moči sedmih vladarje združene v podobi Boga, se je ljubeče nasmehnila, zakaj na vodi je opazila prečudovit odsev Človeka, na zemlji pa njegovo senco.

37. Ker pa je on v vodi zagledal sebi enako podobo, se je vanjo Zaljubil, zato je hotel tamkaj prebivati. Njegova želja je hkrati postala tudi dejanje in naselil se je v nerazumski gmoti. Narava je sprejela ljubljenega in se vsa ovila okoli njega; tako sta postala eno, kajti žar poželenja je bil velik.

38. Zato ima človek v primerjavi z drugimi živimi bitji dvojno naravo: umrljiv je po telesu, nesmrten po pravem človeku.

Usoda smrtnikov

Komentar št. 6: Dvojni človek

Zato ima človek v primerjavi z drugimi živimi bitji dvojno naravo, ugotavlja Pojmander. Po eni strani se v človekovem sistemu nahaja semensko zrno nesmrtnosti, duhovna iskra, ki jo imenujemo tudi vrtnica srca, po drugi strani pa je človek umrljivo bitje, naravna pojava. Izvorna gnoza Egipta, Prvi del, str. 69

39. Čeprav je nesmrten in ima oblast nad vsemi stvarmi, vendarle doživlja usodo smrtnih bitij, ker je podvržen usodi. Kljub temu torej, da je njegova domovina nad silo, ki povezuje sfere, je postal njen suženj. Ima moško-žensko naravo, ker ima tako naravo njegov oče, in je buden, ker izhaja iz budnega bitja. Pa vendar imata poželenje čutov in spanje moč nad njim.«

Komentar št. 7: Moč nezavednega

Zavedanje grešnosti po 39. verzu pomeni, da se zavemo svoje popolne nesmrtnosti in moči nad vsemi stvarmi. Obenem pa doživljamo usodo smrtnikov, ker je to naša neizogibna usoda. To pomeni biti odličnejši od vsega dialektičnega, a vseeno njen hlapec. Vedeti, da je “Oče v meni, On, ki ne spi in mi vlada, in vendar sem ujet v oblast nezavednega”. To je zavedanje grešnosti! Hermesove besede dokazujejo, da jo je prepoznal. Izvorna gnoza Egipta, Prvi del, str. 70

40. Odgovoril sem: »0, duh v meni, tudi jaz ljubim Besedo.«

41. Pojmander je nadaljeval: »Tu gre za skrivnost, ki je bila skrita do današnjega dne. Ko se je narava združila s človekom, je ustvarila osupljiv čudež. Ker je človek imel naravo vseh sedmih vladarjev, za katere sem ti povedal, da izvirajo iz ognja in Diha, narava ni nič odlašala, marveč je takoj porodila sedem ljudi – kar ustreza naravam sedmih vladarjev -, ki so bili moško-ženske narave in so se dvigali proti nebu.«

Nastanek človeka

Komentar št. 8: Sedem sil

V našem osončju (in neštetih tovrstnih) lahko prepoznamo sisteme, sestavljene iz sedmih sodelujočih sil, ki določajo druga drugo. Da bi Pojmander nakazal te sile, govori o sedmih vladarjih, ki krožno obdajajo čutni svet. Predstavljajte si, da ste v egocentričnem središču, da sledite kroženju zvezd in opazujete delovanje sončnega sistema. Sonce, luna in planeti zarisujejo okoli vas svoje kroge, tirnice, pošiljajo vam svojo svetlobo in svoje sile. Medsebojno se določajo, vplivajo pa tudi na vas. Vsemu, kar je na Zemlji, vlada sedmero vladarjev, ki določajo usodo naravnorojenega človeka. Izvorna gnoza Egipta, Prvi del, str. 60

42. »In potem, Pojmander? Velika želja tli zdaj v meni in koprnim po tem, da bi še kaj slišal. Prosim, nadaljuj!«

43. Pojmander pa je rekel: »Torej bodi tiho, ker ti še nisem pojasnil tistega, o čemer sem bil govoril.«

44. »Glej,« sem rekel, »že molčim.«

45. »Teh prvih sedmero, kot sem pripovedoval, je nastalo na takle način: zemlja je bila matrica, voda obujajoč element; ogenj je omogočil, da je proces nastajanja dozorel, narava je iz etra prejela življenjski dih in ustvarila telesa po človekovi podobi.

Resnični človek je iz svetlobe

Komentar št. 9: Dvoje življenj

Ko govori Pojmander o “človeku”, misli na prvobitnega, božanskega človeka, na duhovno bitje. Sicer pa govori le o telesu, o naravni pojavi.
… Naravna oblika se torej nedvoumno imenuje “telo” in ponazarja tisto, kar dialektični svet običajno imenuje “človek”. Kakšna zmota! Lahko jo pojasnimo le z dejstvom, da ima naravna pojava zaradi svoje narave lastno življenje in lastno zavest, torej je živo bitje.
V vas je dvoje življenj: prvobitno življenje in življenje naravne pojave. Pojmander pravi: Resnični človek je iz življenja in svetlobe. Iz božanskega življenja je nastalo dušno bitje, iz univerzalne svetlobe pa duhovna duša, tj. čutno bitje s posebno dušno naravo, povezano z Duhom. Resnični človek ima čisto srce, on je srce. V srcu naravne pojave prebiva kot Bog. Izvorna gnoza Egipta, Prvi del, str. 71

46. Človek je iz življenja in svetlobe postal duša in duh: iz življenja je nastala duša, iz svetlobe pa duh. In tako je vse v zaznavnem svetu ostalo do konca cikla in do začetka vrst.«

47. »Poslušaj še preostalo; po čemer koprniš. Ko je bil ciklus dopolnjen, so se po Božji volji vsem stvarem pretrgale vezi; vsa živa bitja moško-ženske narave so se razpolovila, tudi človek: en del je postal moškega spola, en del pa ženskega. Bog pa je s sveto besedo takoj spregovoril: ‘Uspevajte v rasti in se množite v velikem številu vsi, ki ste ustvarjeni! Kdor ima v sebi duha, naj spozna, da je nesmrten in da je vzrok smrti njegova ljubezen do telesa in vsega zemeljskega.

Komentar št. 10: Dvospolnost

Dalje ugotavljamo, da je resnični človek v samem sebi dvospolen, čeprav se navzven izraža kot moški ali ženska. (…) Naravna pojava je po spolu ločena, lahko je bodisi moški ali ženska. Dušni človek pa je oboje, moški in ženska obenem, četudi se navzven izraža le v enem spolu. Izvorna gnoza Egipta, Prvi del, str. 71

Nadaljevanje prve knjige hermetičnih spisov: Pojmander

CAPTCHA
Diese Frage soll sicherstellen, dass Sie ein Mensch und keine Maschine sind:
Image CAPTCHA
Enter the characters shown in the image.