Četrti dan alkimične poroke Christiana Rosenkreuza

Ezoterična analiza Alkimične poroke Christiana Rosenkreuza (v originalu Chymische Hochzeit Christiani Rosencreutz anno 1459) Jana van Rijckenborgha

Četrti od sedmih dni alkimične poroke Christiana Rosenkreuza je dan gledališke igre v sončni hiši in dan obglavljanj. Tukaj berete izvirno besedilo četrtega dne iz posvetitvenega romana Johanna Valentina Andreaeja (izdanega leta 1616). V besedilu je nekaj izbranih komentarjev ezoterične analize Jana van Rijckenborgha. Celotni komentar je objavljen v tiskani izdaji. Poleg tega lahko poiščete povezave na sorodne vsebine, ki so jih napisali učenci šole Lectorium Rosicrucianum.

Zaradi lažje orientacije pri spletnem branju smo h komentarjem dodali podnaslove.

V slovenskem jeziku je izšel prevod iz nemščine v dveh delih pri Založbi Rosa iz Ljubljane.

Prvi del: Prva izdaja leta 2009
Drugi del: Prva izdaja leta 2009/2010

Vse pravice so pridržane, zlasti glede prevoda. Prepovedano je razmnoževanje kateregakoli dela besedila in slik s tiskanjem, fotokopiranjem ali shranitvijo v elektronski obliki ter v kateremkoli drugem postopku brez vnaprejšnjega dovoljenja založnika.

_______________

Pijača iz prvobitnega vodnjaka: Hermes

Ležal sem še v postelji ter lenobno opazoval vse sijajne podobe in figure v svoji sobi. Nenadoma sem zaslišal glasbo trobil, kot da bi se praznični sprevod že začel. Moj mladenič je skočil iz postelje ves iz sebe od strahu. Bil je bolj podoben mrtvemu kot živemu človeku. Lahko si predstavljate, kako sem se počutil, kajti rekel je, da so se ostali pravkar predstavili kralju. Storiti nisem znal nič boljšega, kot da sem prelival vroče solze in preklinjal svojo lenobo. Oblačil sem se še, ko je bil moj mladenič že zdavnaj gotov in je tekel iz sobe, da bi videl, kaj se dogaja. Kmalu se je vrnil in prinesel veselo novico, da ni še nič zamujenega. Prespal sem le zajtrk. Zaradi moje starosti me niso hoteli buditi. Sedaj pa je prišel čas, da se z njim odpravim k vodnjaku, kjer je bila večina ostalih že zbrana.

Po tej tolažbi se mi je vrnila duhovna moč. Kmalu sem bil z oblačenjem gotov. Mladeniču sem sledil na omenjeni vrt, k vodnjaku.

Ko smo se pozdravili, me je mladenka podražila zaradi mojega dolgega spanja. Nato me je prijela za roko in me odvedla k vodnjaku. Tam sem odkril, da lev namesto meča nosi precej veliko ploščo. Ko sem jo opazoval, sem ugotovil, da so jo vzeli s starih spomenikov in jo premestili sem zaradi izkazovanja večje časti. Napis je bil zaradi starosti nekoliko zabrisan. Rad bi ga predstavil takega, kakršen je, da bo lahko vsak o tem razmislil.

Po tolikih boleznih, ki jih je moral človeški rod pretrpeti, jaz, Hermes, po Božjem načrtu tečem tu kot praizvir, zdravilen s pomočjo umetnosti in medicine. Kdor zmore, naj pije, kdor hoče, naj se umije, kdor upa si, naj me skali. Pijte, bratje in živite!

Napis se je dal dobro prebrati in razumeti. Verjetno je bil sem postavljen zato, ker je bil bolj berljiv kot drugi napisi.

Ko smo se umili v vodnjaku in je vsak s svojo zlato skodelo pil iz njega, smo morali slediti mladenki v dvorano in si tam nadeti nove obleke. Bile so čisto zlate in čudovito okrašene s cvetlicami. Vsak od nas je dobil še zlato runo, na katerem so bili dragi kamni. Vsak od kamnov je deloval drugače, glede na sile, prisotne v njem. Na runu je visel težak zlatnik. Na njem sta bila na eni strani upodobljena sonce in luna, na drugi pa je bil tale izrek:

Lunin soj
kot sonca bo sijaj
in sonca soj
svetlejši sedemkrat bo
kot sedaj.

Kraljeve zavite stopnice vodijo v gornjo dvorano

Naš stari nakit so dali v malo skrinjo, ki so jo zaupali enemu od služabnikov. Zatem nas je mladenka odvedla ven. Pred vrati so že čakali glasbeniki. Vsi so bili oblečeni v rdeč žamet z belo obrobo. Nato so odprli vrata, ki so vodila h kraljevim zavitim stopnicam in jih prej nisem nikoli videl odprtih. Mladenka nas je skupaj z glasbeniki odvedla navzgor po tristopetinšestdesetih stopnicah. Okrašene so bile samo z dragocenimi in umetniškimi deli. Dlje kot smo hodili, bolj sijajno je bilo okrasje, dokler končno nismo prišli na vrh do poslikanega oboka. Tam nas je čakalo šestdeset mladenk, oblečenih v dragocena oblačila. Ko so se nam priklonile in smo jim tudi mi izkazali svoje spoštovanje, kolikor smo bili zmožni, so se glasbeniki poslovili. Znova so morali navzdol po stopnicah in vrata so se za njimi zaprla.

Zazvonil je majhen zvon. Pojavila se je lepa mladenka, ki je dala vsakemu lovorov venec, naši mladenki pa lovorovo vejico. Medtem so dvignili zastor. Zagledal sem kralja in kraljico, ki sta sedela tam v vsem svojem veličastju. Če me včerajšnja kraljica ne bi tako prijazno posvarila, bi se spozabil in imel tako neizmeren sijaj za nebesa. Kljub temu, da je dvorana sijala v zlatu in dragih kamnih, so bila oblačila kraljice take kakovosti, da sem jih komaj lahko gledal. Če sem prej imel neko stvar za lepo, je bilo tu vse tako vzvišeno nad tem kot zvezde na nebu.

Medtem je vstopila mladenka. Nato je vsaka od mladenk nekoga od nas prijela za roko in zelo spoštljivo so nas predstavile kralju. Tedaj je začela mladenka govoriti:

»Vaše kraljevo veličanstvo je gotovo razveselilo, da so se tu navzoči gospodje podali sem v vašo čast, kljub nevarnosti, ki je pretila tako njihovim telesom kot življenjem. Večinoma so tudi primerni za to, da povečajo kraljestvo in deželo vašega veličanstva, kot lahko sami preverite pri vsakem od njih. Kot vaša podložnica bi jih rada predstavila vašemu veličanstvu s ponižno prošnjo, da me odvežete moje naloge in od vsakega kar najbolj milostno zahtevate informacijo o mojem ravnanju.« S temi besedami je položila na tla svojo vejico.

Sedaj bi se spodobilo, da bi vsak od nas nekaj pripomnil. Ker pa nikomur ni prišla niti beseda iz ust, je stari Atlas končno stopil naprej in spregovoril v imenu kralja:

»Kraljevi veličanstvi se veselita vašega prihoda in vsem obljubljata svojo kraljevsko milost. S tvojim delovanjem, ljuba mladenka, sta zadovoljni, zato naj ti bo dana kraljevska čast. Njuno mnenje pa je, da naj danes še vodiš naše goste, saj se v ničemer ne morejo pritožiti nad teboj.«

Po teh besedah je mladenka ponižno pobrala vejico s tal. Skupaj z njo smo morali stopiti nazaj.

Trije kraljevski pari

Dvorana je bila štirikotna, njena širina je bila petkrat večja od njene dolžine. Pri izhodu pa je bil velik obok, kot nekakšna vrata. Pod njim so v krogu stali trije sijajni, kraljevski sedeži. Srednji je bil nekaj višji od ostalih dveh. Na vsakem sedežu sta sedeli dve osebi. Na prvem je bil star kralj s sivo brado, njegova soproga ob njem pa je bila nadvse lepa in mlada. Na tretjem sedežu je sedel črn kralj srednjih let. Poleg njega je sedela drobna, stara mamica, ki ni nosila krone, ampak je bila zakrita s tančico. V sredini pa sta sedela dva mlada človeka. Na glavah sta imela lovorova venca, nad njima pa je visela velika, dragocena krona. Nista pa bila tako lepa, kot sem si ju predstavljal. Vendar je moralo biti tako.

Kupido

Na okrogli klopi za njima je sedelo nekaj starih mož. Nobeden od njih ni imel pri sebi meča ali kakšnega drugega orožja, kar me je zelo začudilo. Videl nisem tudi nobene druge telesne straže, le nekaj mladenk, ki so bile včeraj pri nas. Sedele so na vsaki strani oboka.

Ne morem zamolčati tudi malega Kupida, ki je letal sem in tja. Dvigal se je in frfotal večinoma okrog velike krone. Od časa do časa se je usedel med oba zaljubljenca in se igral s svojim lokom, da, včasih je storil tako, kot bi hotel v enega od nas izstreliti puščico. Deček je bil tako objesten, da ni prizanašal niti majhnim ptičkom, ki so v jatah letali po dvorani, ampak jih je dražil, kjer je le mogel.

Zabaval je tudi mladenke. Če so ga uspele ujeti, ga niso takoj izpustile. Ta mali deček je bil tako vsem v zabavo in veselje.

Magični oltar

Pred kralji je stal majhen, nadvse ljubek oltar. Na njem je ležala knjiga iz črnega žameta, tu in tam okrašena z zlatom. Poleg nje je na slonokoščenem svečniku stala majhna sveča. Čeprav je bila zelo majhna, je mirno gorela. Če Kupido ne bi od časa do časa zaradi zabave pihnil vanjo, je sploh ne bi imeli za ogenj.

Poleg svečnika je stal sferoid ali nebesna krogla, ki se je vrtel sam od sebe. Tam je bila tudi majhna ura, ki je bíla. Na njej je stal majhen kristalen vodnjak, iz katerega je nenehno tekla krvavo rdeča bistra voda. Poleg je bila lobanja. V njej je bila dolga bela kača. Čeprav je bila ovita okoli lobanje, je bil njen rep vedno v eni od očesnih duplin, glava pa je bila v drugi. Lobanje ni nikoli zapustila. Če se je zgodilo, da jo je Kupido nekoliko uščipnil, je tako hitro izginila, da smo se vsi čudili.

Poleg oltarja so bile v prostoru tudi nenavadne slike, ki so se premikale, kot bi živele. Prikazovale so čudne fantazije in nemogoče je, da bi vse opisal.

Navihane mladenke

Ko smo odšli, je zazvenela tako nenavadna vokalna glasba, da pravzaprav nisem vedel, ali je prihajala od mladenk, ki so še ostale, ali iz slik.

Bili smo zadovoljni in skupaj z mladenkami smo se pripravili na odhod. Zopet so se pojavili glasbeniki in nas odvedli navzdol po zavitih stopnicah. Vrata so skrbno zaprli in zapahnili. Ko smo prišli v dvorano, je ena od mladenk rekla: »Sestra, čudi me, da si si upala med toliko ljudi.« Naša voditeljica pa je odgovorila: »Moja sestra, za nikogar me ni tako zelo skrbelo kot zanj.« Pri tem je pokazale name. Te besede so mi šle do srca, kajti razumel sem, da se je iz mene norčevala zaradi moje starosti, saj sem bil najstarejši od vseh. Vendar me je potolažila z obljubo, da bi mi to breme lahko odvzela, če bi se do nje vedel pravilno.

Medtem so postregli z obedom. Vsakogar so posadili poleg njegove mladenke. Z ljubeznivim pogovorom so nam krajšale čas. Ne smem pa izdati, kaj je bila vsebina njihovih razprav in šal. Večina vprašanj se je nanašala na umetnost, iz česar sem lahko razbral, da se je z umetnostjo ukvarjalo staro in mlado.

Spraševal sem se, kako bi lahko znova postal mlad in sem bil zato nekoliko žalosten. Mladenka je to opazila in rekla: »Opažam, kaj manjka temu tovarišu. Če bom prihodnjo noč spala pri njem, bo zjutraj zagotovo bolj vesel.« Vsi so se začeli smejati. Čeprav mi je rdečica pobarvala obraz, sem se moral smejati svoji nesreči.

Ena obljuba in mnogi izgovori

Bil pa je tu nekdo, ki se je hotel zaradi moje osramočenosti mladenki maščevati. Zato je rekel: »Upam, da ne bomo samo mi, ampak tudi ostale mladenke našemu bratu potrdile, kaj je predsedujoča mladenka obljubila: da bo prihodnjo noč spala pri njem.«

»S tem bi bila čisto zadovoljna,« je odgovorila mladenka, »če se mi ne bi bilo treba bati svojih sester. Ne bi jim bilo prav, če bi proti njihovi volji izbrala najlepšega in najboljšega.«

»Sestra,« je kmalu nato dodala druga, »kaže, da te tvoj visoki položaj ni naredil vzvišene. Ker bi si navzoče gospode s tvojim privoljenjem z žrebom rade izbrale za tovariše v spanju, smo ti voljne dati predpravico.«

To smo imeli za šalo in smo se znova začeli pogovarjati. Naša mladenka pa nas ni mogla prenehati dražiti in je znova začela: »Gospodje, kako bi bilo, če bi pustili, da sreča odloči, kdo naj pri kom spi?«

»Dobro,« sem rekel, »če ne more biti drugače, take ponudbe ne smemo zavrniti.« Ker je bilo odločeno, naj to poskusimo po obedu, nismo hoteli še dlje sedeti pri mizi. Vstali smo torej in vsak je odšel s svojo mladenko. »Ne,« je rekla voditeljica, »tako ne sme biti. Poglejmo, kako nas bo združila sreča.« Ločili smo se drug od drugega.

Vnaprej dogovorjena izštevanka

Začela se je izmenjava mnenj, kako se stvari lotiti. Vendar je bila to dogovorjena igra, kajti voditeljica je kmalu predlagala, naj se postavimo v krog. Začela bo z izštevanko. Vsak sedmi naj bi se zadovoljil s sedmim, pa naj bo to ženska ali moški. Nismo pomislili na zvijačo in pustili smo, da se je tako zgodilo. Čeprav smo menili, da stojimo vsevprek, so bile mladenke že razporejene med nami in vsaka je vedela za svoje mesto. Voditeljica je začela šteti. Prišla je do prve mladenke, nakar je bila sedma že zopet mladenka in ravno tako naslednjič. To se je dogajalo, dokler v naše presenečenje niso bile izločene vse mladenke, od nas pa nihče.

Tako smo ubogi naivneži ostali sami in smo se morali pri tem še pustiti zasmehovati. Pokazalo se je, da so nas pošteno prevarale. Kdor bi nas videl v našem zaporedju, bi prej pomislil, da se je zrušilo nebo, kot da nihče od nas ne bo izbran. Tako je bila ta šala končana in bili smo pavlihe mladenk.

Medtem je prišel k nam tudi mali, objestni Kupido. Bil je tu v imenu kraljevih veličanstev in nam je v zlati skodeli prinesel pijačo. Ker je istočasno našo voditeljico povabil pred kralja in pri tem pojasnil, da tokrat ne more ostati pri nas dlje časa, se nismo mogli z njim zares spoprijateljiti. Z zahvalo, ki je bila primerna za podložnike, smo ga pustili odleteti.

Sprevod do sončne hiše

Ker je medtem mojim tovarišem veselje zašlo v noge, kar je ugajalo tudi mladenkam, so začeli spodobno plesati, kar sem raje z zadovoljstvom gledal, kot da bi se plesa udeležil. Moji merkurialisti so se tako dobro vživeli v zabavo, kot bi se tega že dolgo učili.

Po nekaj plesih je prišla naša voditeljica nazaj in nam sporočila, da so se umetniki in njihovi pomočniki ponudili, da v čast in zadovoljstvo kraljevih veličanstev pred svojim odhodom izvedejo veselo komedijo. Če ji želimo prisostvovati in kraljevi veličanstvi spremiti v sončno hišo, bi jima bilo to ljubo in bi nam naklonila svojo milost. Najprej smo se ponižno zahvalili za izkazano čast in ponudili vse svoje neznatne usluge.

Mladenka je to sporočila njunima veličanstvoma in rekla, da naj veličanstvi pričakujemo na hodniku. Odvedli so nas tja, vendar nismo dolgo čakali, kajti kraljevi sprevod se je že bližal, vendar brez glasbe. Spredaj je šla neznana kraljica, ki je bila včeraj pri nas, z majhno, dragoceno krono, oblečena v bel atlas. Nosila je le majhno razpelo, narejeno iz bisera, ki je danes viselo med mladim kraljem in nevesto.

Za njo je v dveh vrstah prišlo šest že omenjenih mladenk. Nosile so kraljeve dragocenosti, ki so spadale k malemu oltarju. Sledili so trije kralji, sredi katerih je šel ženin. Oblečen je bil čisto preprosto v črn atlas po italijanski modi. Nosil je majhen črn okrogel klobuk s prav tako črnim zašiljenim peresom. Pred nami ga je prijazno snel, da bi nam s tem izkazal svojo milost. Tudi mi smo priklonili kot pred prvim kraljem, na kar so nas opomnili.

Za kralji so prišle tri kraljice. Dve sta bili dragoceno oblečeni. Samo srednja je bila čisto v črnem. Vlečko ji je nosil Kupido. Takrat so nam namignili, naj jim sledimo. Za nami so šle mladenke, sprevod pa je zaključil stari Atlas.

Šli smo skozi mnoge bogato okrašene hodnike. V sončni hiši smo prišli do mogočnega odra, kjer naj bi poleg kralja in kraljice prisostvovali izvedbi komedije.

Gledališka igra v sončni hiši

Stali smo desno od kraljev, čeprav nekoliko oddaljeni od njih, mladenke pa levo, razen tistih, ki so nosile kraljeva znamenja oblasti. Njim je bilo čisto zgoraj dodeljeno posebno mesto. Drugi služabniki pa so morali stati spodaj med stebri in se s tem zadovoljiti.

Ker je bilo pri tej komediji treba paziti na mnoge posebnosti, jo bom na kratko opisal.

Prvo dejanje: Nevesta najdena

Najprej je nastopil star kralj z nekaj služabniki. Pred prestol so prinesli majhen zaboj s sporočilom, da so ga našli v vodi. Ko so ga odprli, je bil v njem lep otrok in poleg nekaj draguljev tudi majhno, zapečateno, pergamentno pisemce z napisom: »Za kralja.« Zato ga je kralj hitro odprl. Ko ga je prebral, je zajokal. Nato je služabnikom sporočil, da je zamorski kralj nasilno zavzel deželo njegove sestrične in pobil vse kraljevske potomce, razen tega otroka. S hčerjo sestrične je čez nekaj časa nameraval poročiti svojega sina. Zamorcu in njegovim pomočnikom je kralj prisegel večno sovraštvo in maščevanje za vse, kar se je zgodilo. Nato je ukazal, naj otroka vzgajajo z ljubeznijo in se začel oboroževati. Te priprave in vzgoja deklice – ko je nekoliko zrasla, so jo predali staremu učitelju – so celotno prvo dejanje napolnile s finim in hvalevrednim kratkočasjem.

V medigri sta se bojevala lev in grifon. Zmagal je lev, kar je bilo razumljivo.

Drugo dejanje: Zamorec in nevesta

V drugem dejanju je nastopil tudi zamorec, črn, zahrbten mož. S tesnobo je slišal, da je bil njegov umor razkrit in mu je deklica z zvijačo ušla. Zato se je posvetoval, kako bi lahko tako mogočnega sovražnika prelisičil, kar so mu svetovali tudi tisti, ki so zaradi lakote pribežali k njemu.

Proti vsem pričakovanjem je deklica znova prišla v njegove roke. Nameraval jo je dati zadaviti, vendar so ga na čudežen način prevarali lastni služabniki. Tako se je torej to dejanje končalo z neobičajnim zmagoslavjem zamorca.

Tretje dejanje: Osvoboditev neveste in njena obljuba

V tretjem dejanju se je na ukaz kralja zbrala velika vojska proti zamorcu. Vodil jo je star hraber vitez. Vdrl je v deželo zamorca, dekle s silo osvobodil iz stolpa in ga spet oblekel.

Na hitro so postavili sijajen oder, nanj pa privedli svojo gospodično. Kmalu se je pojavilo dvanajst kraljevih odposlancev, pred katerimi je imel imenovani vitez govor. Sporočil je, da je najbolj milostni kralj ni le enkrat rešil smrti, ampak jo je doslej dal tudi kraljevsko vzgajati, ona pa se ni vedno obnašala tako, kot je primerno. Njegovo kraljevo veličanstvo jo je izbralo za ženo svojemu sinu in je hotelo zaroko pripraviti v vsej milosti, če bo pred njegovim veličanstvom izrekla prisego. Prebral je nekaj sijajnih pogojev, ki bi bili vredni, da jih naštejemo, če ne bi trajalo predolgo.

Na kratko, mladenka je prisegla, da se bo zvesto držala vsega in se kar najvljudneje zahvalila za to milost. Začeli so peti, hvaliti Boga, kralja in mladenko ter zapustili oder.

Četrto dejanje: Nezvesta nevesta

Medtem so za zabavo uprizorili štiri živali Daniela, ki jih je videl v prividu in jih izčrpno opisal. Vse je imelo svoj pomen.

V četrtem dejanju je mladenka dobila nazaj svoje izgubljeno kraljestvo. Bila je kronana in nekaj časa so jo okrašeno z nakitom z velikim veseljem vozili po prizorišču. Nato se je pojavilo mnogo poslancev, ne samo, da bi ji zaželeli srečo, ampak tudi zato, da bi videli njeno veličastnost. Mladenka pa ni ostala dolgo pri svoji pobožnosti, ampak se je zopet začela predrzno ozirati naokoli. Kimala je poslancem in gospodom, s čimer je izkazala svojo resnično naravo.

Za njeno vedenje je kmalu izvedel zamorec, ki take priložnosti ni hotel zamuditi. Ker dvorni učitelj ni dovolj pazil nanjo, so jo z lahkoto zaslepile obljube, tako da od svojega kralja ni pričakovala ničesar dobrega, ampak se je polagoma na skrivaj čisto prepustila zamorcu. Le-ta je prihitel, in ko jo je z njenim privoljenjem dobil v svoje roke, ji je tako dolgo govoril sladke besede, dokler si ni podvrgel njenega celotnega kraljestva.

V tretji sceni dejanja jo je najprej dal sleči do golega. Na odru iz grobega lesa jo je dal privezati na steber, jo bičati in jo celo obsodil na smrt.

To je bilo videti tako žalostno, da so nekaterim stopile solze v oči. Nato so jo golo vrgli v ječo, da bi tam počakala na smrt. To naj bi se zgodilo z zastrupitvijo, kar pa je ni usmrtilo, ampak je postala gobava. To dejanje je bilo torej večinoma žalostno.

Med dejanjema so prikazali Nebukadnezarjevo podobo, katerega glava, prsi, trebuh, stegna in noge so bili opremljeni z različnimi grbi, o čemer bomo govorili v eni od prihodnjih razlag.

Peto dejanje: Zamorčeva priležnica

V petem dejanju so mlademu kralju sporočili, kaj se je zgodilo z zamorcem in njegovo bodočo soprogo. Svojem očetu je najprej izrekel priprošnjo zanjo in je ni hotel prepustiti usodi. Ker je oče privolil, so bili odposlani sli, da bi jo tolažili v njeni bolezni in ujetništvu, a jo hkrati pograjali zaradi njene nepremišljenosti. Tega ni hotela poslušati. Privolila je, da bo postala zamorčeva priležnica, kar se je tudi zgodilo. To so sporočili mlademu kralju.

Zatem je nastopila skupina dvornih norcev. Vsak je prinesel s seboj palico. Z njimi so naglo oblikovali zemeljsko oblo, ki so jo ravno tako hitro tudi razstavili. Bila je ljubka, kratkočasna predstava.

Šesto dejanje: Druga osvoboditev neveste

V šestem dejanju je mladi kralj sklenil, da bo zamorcu ponudil boj, kar se je tudi zgodilo. Zamorec je bil ubit. Vsi pa so imeli za mrtvega tudi mladega kralja. Končno se je zopet zavedel, rešil nevesto in se pripravil za poroko. Medtem jo je prepustil dvornemu učitelju in dvornemu pridigarju. Prvi jo je silno trpinčil. Nato je njegovo vlogo prevzel duhovnik in postal tako zloben, kot da bi hotel v tem prekositi vse ostale. To so sporočili mlademu kralju. Ta je hitro poslal nekoga, ki je ustavil nasilje duhovnika in nevesto okrasil za poroko.

Po tem dejanju so pokazali ogromnega umetnega slona, ki je nosil velik stolp z glasbeniki, kar je vsem zelo ugajalo.

Sedmo dejanje: Dober konec

V zadnjem dejanju se je pojavil ženin v neverjetnem razkošju. Čudil sem se, kako je kaj takega sploh mogoče. Naproti mu je prišla nevesta v enakem sijaju. Vse ljudstvo je klicalo: Vivat sponsus, vivat sponsa (Živela ženin in nevesta!). S to komedijo so vsi kar najbolj veličastno čestitali našima kralju in kraljici, kar jima je neizmerno ugajalo, kot sem videl.

Končno so šli kot v procesiji nekajkrat naokrog, dokler niso vsi začeli peti:

I
Nam radost s kralja svatbo
prinaša ljubi čas.
Naj pesem zadoni,
zapojte vsi na glas:
sreča naj bo dana mu,
ki ustvari jo za nas.

II
Nevesta, na katero
smo dolgo že čakali,
mu v zakon dana je.
Za kar smo se borili,
dobili smo vse.
In blagor tistemu, ki v prihodnost zre.

III
Dobre starše
prosimo sedaj.
Dovolj so jo nadzorovali.
V spoštovanju se zmnožite,
da bi tisoči nastali
iz lastne vam krvi tako.

Nato so zapustili oder. Komedija se je končala z veseljem in velikim zadovoljstvom obeh kraljevskih oseb. Tudi zvečerilo se je že. Zato smo v znanem vrstnem redu skupaj zapustili prizorišče. Kraljevski osebi smo morali po zavitem stopnišču pospremiti v že omenjeno dvorano. Tam so bile sijajno pripravljene mize.

Kraljevska pojedina

To je bilo prvič, da so nas povabili h kraljevski mizi. Mali oltar so postavili na sredo dvorane in nanj položili omenjena kraljevska znamenja oblasti. Mladi kralj se je do nas vedel zelo milostno, vendar ni mogel biti zares vesel. Čeprav je občasno govoril z nami, je vzdihoval. Mali Kupido se je iz tega norčeval in tako izkazoval svojo objestnost. Stara kralja in njuni soprogi so bili zelo resni, le soproga enega od njiju se je kazala veselo. Vzroka za to nisem poznal.

Medtem so kraljevske osebe zavzele mesto pri prvi mizi. Pri drugi smo sedeli mi. Pri tretji je sedelo nekaj odličnih mladenk. Drugi možje in mladenke so morali streči. To se je dogajalo s takim mirom in resnostjo, da se bojim govoriti o tem. Omeniti pa moram, da so si vse kraljevske osebe pred jedjo nadele snežno bela, sijoča oblačila in v njih sedle k mizi. Nad mizo je visela že omenjena velika, zlata krona, katere dragi kamni bi tudi brez vsake druge svetlobe lahko osvetljevali dvorano. Vse sveče male svetilke na oltarju so gorele. Vzroka za to pravzaprav ne poznam. Opazil pa sem, da je mladi kralj tu in tam poslal hrano beli kači na malem oltarju, kar mi je dalo misliti.

Mračno vzdušje

Za zabavo na banketu je skoraj izključno skrbel mali Kupido, ki nas s svojimi nagajivostmi ni mogel pustiti pri miru, še posebno mene ne. Vedno znova je povedal kaj šaljivega. Vendar vzdušje ni bilo veselo, vse se je dogajalo zelo tiho. Zaradi tega sem si domišljal, da smo v veliki nevarnosti. Slišati ni bilo nobene glasbe. Če smo bili kaj vprašani, smo morali odgovoriti kratko in hitro. Pri tem je ostalo. Vse je bilo tako nenavadno, da mi je začel teči pot po telesu in verjamem, da bi tudi najbolj srčnemu možu pošel pogum.

Zaobljuba zvestobi in pijača molčanja

Ko se je večerja končala, si je dal mladi kralj z oltarja prinesti knjigo. Odprl jo je in nas po starem možu še enkrat vprašal, če smo premislili in bomo v ljubezni in trpljenju ostali pri njem. Ko smo to drgetajoče potrdili, nas je žalostno vprašal, če se mu hočemo zapisati. Nismo mogli drugače, kot da smo potrdili tudi to. Nato smo drug za drugim vstali in se lastnoročno vpisali v knjigo.

Po tem dogodku so prinesli mali kristalni vodnjak in kristalni kozarec. Iz njega so druga za drugo pile kraljevske osebe. Ponujeno je bilo tudi nam in nato še vsem drugim osebam. To so imenovali haustus silentii (pijača molčanja).

Zatem so nam kraljevske osebe dale roko s sporočilom, da jih nikoli več ne bomo videli, če jim ne bomo ostali zvesti, kar nas je resnično ganilo do solz. V našem imenu je to obljubila naša voditeljica. S tem so bili zadovoljni.

Črna oblačila

Zazvonil je zvonec, pri čemer so kraljevske osebe tako prebledele, da smo skoraj obupali. Odložile so bela oblačila in si nadele črna.

Tudi dvorano so zastrli s črnimi zastori, tla prekrili s črnim žametom in pod strop obesili zaveso. Vse to je bilo že pripravljeno. Ko so bile mize pospravljene in so se v krogu vsi usedli na klop ter smo si tudi mi nadeli črne kute, se je vrnila naša voditeljica, ki je pred tem odšla ven, in prinesla šest črnih trakov iz tafta, s katerimi je kraljevskim osebam prevezala oči.

Obglavljenje treh kraljevskih parov in zamorca

Ko niso mogle več videti, so služabniki prinesli šest zakritih krst. V sredino so postavili nekoliko nižji črn stol. Končno je v dvorano stopil velik mož, črn kot vran. V roki je nosil ostro sekiro. Najprej so k stolu privedli starega kralja. Hitro je bil obglavljen in njegovo glavo so zavili v črn prt. Kri so zajeli v veliko zlato posodo. Položili so jo poleg njega v pripravljeno krsto, krsto pokrili in jo potisnili na stran.

Tako se je zgodilo tudi z drugimi. Na koncu sem menil, da bom tudi sam prišel na vrsto. Vendar se to ni zgodilo. Kakor hitro je bilo šest oseb obglavljenih, je črni mož odšel. Sledil mu je drugi mož, ki je prvega pred vrati ravno tako obglavil in njegovo glavo skupaj s sekiro položil v skrinjo. Poroka se mi je zazdela resnično krvava. Ker nisem mogel vedeti, kaj se bo še zgodilo, sem se trudil obvladati misli, dokler ne bom bolje poučen.

Naša mladenka nam je ukazala, naj bomo mirni, saj so nekateri od nas postali prestrašeni in so začeli jokati. Rekla nam je: »Življenje teh ljudi je v vaših rokah. Če me boste ubogali, bo iz njihove smrti nastalo še veliko življenja.«

Nato nam je rekla, naj gremo spat in naj ne skrbimo, kajti kar se je zgodilo, je pravilno. Zaželela nam je lahko noč s sporočilom, da mora danes bedeti pri truplih. Pustili smo, da so se stvari odvijale in naši mladeniči so nas odvedli v spalnice.

S svojim mladeničem sem se še dolgo pogovarjal o marsičem, česar se še dobro spomnim. Čudil sem se njegovemu razumu. Njegov namen pa je bil, da me uspava, kar sem končno opazil in se naredil, da že spim. Vendar mi spanec ni zaprl oči, ker nisem mogel pozabiti obglavljenih.

Noč sedmih ladij

Moje bivališče je bilo obrnjeno k velikemu jezeru. Lahko sem ga opazoval, kajti okna so bila blizu postelje. Ob polnoči, ko je odbila ura dvanajst, sem na jezeru zagledal velik ogenj. Prestrašil sem se in hitro odprl okno, da bi videl, kaj se dogaja. Bližalo se je sedem ladij, popolnoma okrašenih z lučmi. Nad vsako je lebdel tudi plamen, ki se je premikal sem in tja. Od časa do časa se je spustil navzdol. Ni mi bilo težko ugotoviti, da so bili to verjetno duhovi obglavljenih.

Ladje so počasi pristajale. Na vsaki je bil samo en mornar. Kakor hitro so trčile ob kopno, sem videl našo mladenko, kako se jim bliža z baklo v roki. Za njo so nosili šest pokritih krst in skrinjo. Vsako so skrili v eno od ladij. Zbudil sem svojega mladeniča, ki mi je bil zelo hvaležen. Ker je podnevi mnogo prehodil, bi vse skoraj prespal, čeprav je vedel za to.

Kakor hitro so bile krste na ladjah, so pogasili vse luči. Preko jezera je zaplulo šest plamenov, tako da je na vsaki ladji ostala le ena luč za stražo. Nekaj sto čuvajev je prišlo na obalo. Mladenko so poslali v grad, kjer je hitro zapahnila vrata. Iz vsega tega sem lahko razbral, da se danes ne bo zgodilo nič več, ampak moram počakati, da se zdani.

Znova sva se torej podala k počitku. Bil sem edini med tovariši, katerega bivališče je ležalo obrnjeno k jezeru, in sem vse to videl. Bil sem utrujen in sem sredi raznih razmišljanj zaspal.

Konec četrtega dne

_Preberite peti del:
Peti dan – Kako je Christian Rosenkreuz srečal Venero in prisluhnil pesmi ljubezni
(kmalu bo tukaj objavljen)_